To je Slovenija na robu zloma

"Smo korak stran od tega, ko procesa dela, kot je predpisan, ne bo več mogoče zagotavljati," nam je ob obisku ljubljanskega Doma upokojencev Center povedala direktorica Zlata Marin. "Če nimaš kadra, nimaš česa reorganizirati in prestavljati. Če nimaš človeka, delo pač ne more biti opravljeno."

Ta ustanova je trenutno dom za približno 460 starejših. 16 postelj ostaja praznih, saj zaradi pomanjkanja kadra ne morejo zagotoviti, da bi bila oskrba varna in kakovostna. Pred dnevi je TV Slovenija poročala, da je v slovenskih domovih za starejše zaradi kadrovskega primanjkljaja praznih okrog petsto postelj.

Ključni kader za zdravstvene dejavnosti v domovih za starejše je srednja medicinska sestra. Srednje medicinske sestre naj bi bile prisotne 24 ur na dan. A tega kadra preprosto ni na trgu, nam je povedala direktorica. "Pri nas ima najmlajša 57 let, najstarejša pa 61. Delavec pa ima pri 55. letih pravico, da ne dela več nočnega in nadurnega dela. Že jutri se lahko zgodi, da vse sestre umaknejo soglasje za nočno delo. Kako bomo takrat zagotovili nočno izmeno?"
V minulih dneh smo obiskali dva domova za starejše, poleg omenjenega v centru Ljubljane še Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane oziroma njihovo enoto v Slovenski Bistrici. Vse sogovornice, s katerimi smo govorili, da bi videli, kako delujejo stvari v praksi, pripovedujejo zelo podobno zgodbo: zaradi pomanjkanja kadra je sistem na robu vzdržnega. Brez ljudi, večinoma starejših delavk, ki delajo na etični pogon, bi se že sesul. A kako dolgo bo to še mogoče?

"V zadnjih dveh letih se je v eni od naših enot število zdravstvenih tehnikov z dvajset zmanjšalo na sedem," je povedala vodja zdravstvene nege v domu v Slovenski Bistrici Darja Grm. "Nekateri so se upokojili, nekateri odšli drugam. Situacijo poskušamo reševati tako, da prerazporejamo kader iz drugih enot. A dolgoročno to ne gre."

296 razpisov in nobene zaposlitve

Marin je povedala, da so v lanskem letu objavili 296 razpisov, a dobili niso niti ene sestre in niti enega bolničarja. "Takoj bi zaposlili vsaj deset sester in 20 bolničarjev, pa še vedno ne bi presegli normativa."

Mladi se po njenih besedah ne odločajo za ta poklic, saj se je skozi čas degradiral. "Srednjim sestram smo vzeli kompetence, plača je nižja kot pri diplomiranih. Za razliko od diplomiranih morajo opraviti tudi strokovni izpit in pripravništvo. Zato se tudi srednje sestre odločajo za nadaljnje izobraževanje. Praktično vse, ki smo jih imeli na pripravništvu, so povedale, da ne želijo ostati na tem delovnem mestu."

Po normativih je v domovih za starejše diplomiranih sester bistveno manj kot srednjih. Večinoma skrbijo za organizacijo dela, vodenje kolektiva, delajo z zdravnikom v domski ambulanti. Zaradi pomanjkanja kadra pa so jih v Poljčanah vključili tudi v delo zdravstvenega tehnika.

Dala odpoved in šla v Avstrijo. Čakanje na bolničarke iz Nepala

V Domu upokojencev Center so se kadrovskih težav lotili tudi z iskanjem delavcev v tujini. V kratkem naj bi pri njih začele delati tri bolničarke iz Nepala. Našli so jih na lastno pest, pravi Zlata Marin, brez kakršne koli pomoči pristojnega ministrstva. Pojasnila je, da so že zdaj precej v stiku in da komunicirajo s pomočjo spletnih prevajalnikov. Sčasoma, upa, se bodo naučile slovensko.
Že zdaj pa jo skrbi, da bi tudi njih lahko izgubili, saj zaradi počasnih birokratskih postopkov in slabših pogojev tuji delavci pogosto poiščejo boljše možnosti v Avstriji. "Pred časom smo zaposlili diplomirano medicinsko sestro iz Makedonije. Ne glede na to, da je imela ogromno znanja in izkušenj, je nismo mogli zaposliti niti na mesto bolničarja, ampak zgolj kot strežnico, saj v Sloveniji njena izobrazba ni bila priznana, nostrifikacija pa traja tudi dve leti. Čeprav je celo naša vodja rekla, da zna še več kot ona, je pri nas lahko le menjavala plenice. Rekla nam je, da se ne dovoli tako ponižati, in dala odpoved. Zdaj dela v Avstriji, kjer je, kot slišim, zadovoljna." Če nisi doma, je pravzaprav vseeno, kje si – ali v Sloveniji, Avstriji ali kje drugje, je še dejala.

Zaposlovanje teh tujih delavk, ki bodo okrepile socialno oskrbo, sicer po njenih besedah ne bo rešilo ključnega problema: pomanjkanja zdravstvenih delavcev. Prav zdravstvena dejavnost pa je tista, ki določa, koliko uporabnikov lahko sprejmejo.

"Tukaj pustila del srca"

Jožica Leskovar je v domu starejših v Poljčanah kot bolničarka delala 35 let, preden se je upokojila. Po nekaj mesecih pa se je vrnila in zdaj tam opravlja tako imenovano občasno delo. "Ob upokojitvi sem del svojega srca pustila tukaj. Res imam rada to delo in te ljudi," nam je povedala.

Ko se spominja časa pred 30 leti, se spominja predvsem tega, koliko težje je bilo delo. "Takrat ni bilo plenic, namesto teh smo uporabljali rjuhe. Bolničarke smo delale vse, gospodinjska dela in nego. Delo je bilo fizično, pripomočki so prišli pozneje," je povedala. "S tega vidika je zdaj veliko lažje."

Zakaj je torej danes težje dobiti kader? Sogovornica meni, da ker v teh poklicih ni ne denarja ne prostega časa, ker se dela tudi popoldanske in nočne izmene, vikende, praznike. "Nekdo, ki ne dela v tem sistemu, si težko predstavlja, kako je, ko nimaš niti enega vikenda v mesecu prostega," je poudarila Darja Grm. "Moji otroci so tako rekoč vse rojstne dneve preživeli brez mame."

Roke v iztrebkih, plačilo pa?

Nagrada za takšno odrekanje je mizerna. Zlata Marin je opozorila, da kadri, ki predstavljajo temelj domske oskrbe, denimo oskrbovalke in bolničarji, prejemajo komaj kaj več od minimalne plače. "To je povsem nedopusten in zaničevalen odnos. Ti dobesedno prideš v službo in zakoplješ roke v iztrebke, ki jih nato še doma ves dan vohaš na sebi. Mislim, da bi morali ti delavci dobiti vsaj 1300 evrov neto, srednja sestra pa vsaj 1500 evrov neto. Če se komu to zdi preveč, naj pride k nam in poskusi to delati." Dodala je, da marsikdo v tem poklicu ostaja zgolj iz etičnih vzgibov in iz občutka pripadnosti.
Glede na vladne obljube so si prav ti najslabše plačani – tako imenovana skupina J – obetali, da jim bo plačna reforma prinesla občutno izboljšanje. To se žal ni zgodilo, nekaterim se je plača celo znižala, so že pred časom opozorili mediji. Kako je to sploh mogoče? Darja Grm je pojasnila, da se je s plačno reformo tem delavcem prenehal izplačevati tako imenovani dodatek za plačno skupino J. Šlo je za posebni dodatek, ki ga je vlada v začetku leta 2023 odobrila v dejavnostih zdravstva in socialnega varstva. Zaposleni iz plačne skupine J je lahko prejel do 150 evrov bruto za polni delovni čas. "Ker se je s prevedbo plačnih razredov plača številnim dvignila manj, kot so prejeli omenjenega dodatka, so zdaj na slabšem," je sklenila sogovornica.

"Zaposlenim smo že pred prevedbo povedali, da bo to problem," je dejala Grm. "Povedali smo jim, da bo tukaj razočaranje. Njihova pričakovanja so bila drugačna. Kako tudi ne, če so vedno znova poslušali obljube vlade, da se jim bodo plače dvignile."

"V bolnišnici za takšnega človeka skrbijo štirje, pri nas eden"

Problem so tudi normativi, ki jih sogovornice opisujejo kot "mačehovske". Darja Grm pravi, da ti niso sledili spremembam v domski populaciji, saj da se je zahtevnost zdravstvene oskrbe pri uporabnikih povečala. "Imamo situacije, ki so bile prej v domeni bolnišnic. Soočamo se z vprašanjem, ali bomo to reševali mi ali pa bomo človeka pustili po 48 ur čakati na hodnikih urgence."

"V bolnišnici za takega človeka skrbijo štirje ljudje, pri nas pa samo eden. V bolnišnici za dan oskrbe dobijo 80 evrov, v domu malo več kot 20 evrov," je navedla in opozorila, da se že 25 let borijo za povečanje kadrovskih normativov. Zaenkrat neuspešno. Ponoči za celoten dom – več kot 120 ljudi – skrbita en zdravstveni tehnik in en bolničar.

Fotografiranje pred volitvami

"Normative pišejo tisti, ki sedijo v svojih foteljih v pisarnah," je bila kritična Jožica Leskovar. "Ki se pridejo samo fotografirat pred volitvami. Nihče pa ne pride pogledat, kako to funkcionira." Prepričana je, da če bi minister imel svetovalce iz prakse, bi moralo nastati kaj boljšega.

Stiske, ko sestavlja urnik, izgorelosti, bolniške, obremenitve ...

Zaradi staranja zaposlenih in vse večjih bremen, ki padajo na ramena tistih, ki ostajajo v tem poklicu, je v domovih veliko bolniških odsotnosti, tudi izgorelosti. Sogovornice so povedale, da imajo tudi primere dolgotrajne, celoletne bolniške odsotnosti. "Obremenitve so velike tudi v psihološkem smislu," je poudarila Zlata Marin. "Na eni strani so zahteve uporabnikov, na drugi pričakovanja svojcev. Ves čas si pod pritiskom."

Diplomirana medicinska sestra Lili Belič, ki v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane dela zadnjih šest let in ki ima, kot pravi, iz srca rada to delo, se strinja, da so pričakovanja svojcev pogosto zelo visoka. "Kar je tudi razumljivo – veliko plačajo za domsko oskrbo in veliko zahtevajo. A mi jim preprosto ne moremo toliko dati in v vsem ustreči, četudi si želimo, da bi lahko."

Najtežje ji je, ko sestavlja urnike, pravi. "Posebej, ko imamo bolniške, čutim veliko stisko. Včasih ne morem spati, ker ne vem, kako bomo uspeli pokriti izmene."

"Samo hitimo"

Ali torej v razmerah, ko je zaposlenih premalo, ko so tisti, ki ostajajo, vse starejši in vse bolj obremenjeni, in ko so potrebe ljudi, ki živijo v domovih, zaradi starosti in bolezni vse večje, tudi kakovost oskrbe upada? To vprašanje se skorajda zdi retorično, vendar pa nobena od sogovornic ni želela priznati, da je oskrba zaradi kadrovskih težav slabša. Kar ni presenetljivo, saj bi bilo to pravzaprav priznanje poraza.
Lili Belič je ocenila, da je manj socialne interakcije z uporabniki kot prej, saj da si med delom z enim z mislimi že pri drugem. "Če bi stanovalce vprašali, kateri stavek najpogosteje slišijo, bi bil to: Joj, nimam časa," se je strinjala Darja Grm. Jožica Leskovar se je spominjala, da je bilo včasih res veliko več dela, a ker je bilo tudi več (mlajšega) kadra, so si lahko vzeli več časa. "Zdaj samo hitimo."

Grm je zatrdila, da se oskrba ni poslabšala toliko, da bi šlo to na račun zdravja ali dostojanstva uporabnikov. Problem so predvsem bolniške, ki se jih ne da predvidevati. "Če morava dve poskrbeti za 60 stanovalcev in ena pokliče, da je zbolela in da ne ve, kdaj se bo vrnila, kaj preostane? Lahko jaz sama poskrbim za teh 60, lahko pa se še jaz zlomim in grem," je opisala.

Nepokretne stanovalce pustil same v zaklenjenem domu

Primeri, ko so uporabniki ostali brez oskrbe in prepuščeni sami sebi, so se v tujini, v naši neposredni bližini, že zgodili. Hrvaški mediji so pred kratkim poročali, da je lastnik zasebnega doma za starejše v bližini Reke pustil deset uporabnikov, večinoma slabo pokretnih in nepokretnih, brez ogrevanja, vode, hrane in zdravil. Noč so preživeli sami v zaklenjenem domu. Kot so poročali tamkajšnji mediji, je lastnik doma naslednji dan poklical enega od svojcev in mu povedal, kaj se je zgodilo. Sledila je reševalna akcija, v kateri so sodelovali policija, gasilci, Rdeči križ in center za socialno delo. Stanovalce so preselili v druge domove.

Pred leti se je podobno zgodilo v Španiji. Vojaki, ki so takrat obiskovali domove za starejše, da bi pomagali pri preprečevanju širjenja covida-19, so v nekaterih domovih našli zapuščene, med njimi tudi mrtve stanovalce. Osebje naj bi odšlo, potem ko so v domovih odkrili okužene s koronavirusom, so takrat poročali mediji.

To so izjemni primeri, ki so se znašli tudi pod drobnogledom policije. V Sloveniji je v zadnjem času bojazen glede oskrbe nekaj več kot 800 starejših sprožila novica, da naj bi podjetje SeneCura prodajalo drugo največjo zasebno mrežo domov za starejše v Sloveniji. Navedbe portala Necenzurirano so v avstrijskem podjetju pozneje zanikali in zagotovili, da obratovanje njihovih domov ostaja nespremenjeno.
"Starejši si vsekakor zaslužijo boljšo oskrbo in boljše življenje, kot so ga deležni v tej negotovosti. To so ljudje, ki so ustvarjali svet, v katerem živimo. Zdaj pa jim vračamo na takšen način," je bila razočarana Zlata Marin.

Kakšna bo prihodnost?

Kakšna je prihodnost domov za starejše? V starajoči se družbi so potrebe po domskih namestitvah velike. V Poljčanah denimo prejmejo vsak mesec po več deset prošenj za sprejem. Trenutno so v fazi širjenja kapacitet, kar pomeni, da bo enota v Slovenski Bistrici dobila še eno etažo, s tem pa še približno 80 postelj. Kaj pa kader? "Upamo, da ga bomo dobili," pravi Darja Grm.

Zlata Marin je prepričana, da bi morali "že zdavnaj" spremeniti model domov za starejše. "Iz starosti smo naredili celo znanost. Doma ljudje živijo sami oziroma brez zdravstvenega osebja. V domovih pa so zahteve tako visoke, predpisano je, kakšen kader moramo imeti in da morajo biti zdravstveniki prisotni 24 ur na dan. Iz domov smo naredili bolnišnice. Mislim, da bi se po vzoru Avstrije lahko osredotočili na socialno oskrbo in pomoč pri vsakodnevnih opravilih, zdravstveni kader pa bi bil prisoten ob vizitah ali v dopoldanskem času. Z vidika trenutne kadrovske situacije je namreč trenutni model nevzdržen."

Vprašanje pa je, kaj bi to pomenilo za tiste v najslabšem zdravstvenem stanju, ki potrebujejo veliko nege in intervencij. Z nižanjem zahtev v domovih bi se verjetno povečal pritisk na zdravstveni sistem. 

V Poljčanah oziroma Slovenski Bistrici iščejo vse mogoče načine, kako okrepiti time, tudi tako, da prek zavoda za zaposlovanje vabijo težje zaposljive in organizirajo interna izobraževanja. A najpogosteje jim ti že na razgovoru povedo, da ne želijo delati v domu. "Imam občutek, da smo na generacijskem prelomu. Miselnost, da si pripravljen iti preko sebe, se poslavlja. Nova generacija zahteva več prostega časa in več denarja. Samo z upoštevanjem tega bo prišlo več kadra," je prepričana Grm. Interventni zakon, ki ga je pripravilo ministrstvo za solidarno prihodnost, sicer pozdravljajo, a menijo, da njegov učinek ne bo dovoljšen in predvsem ne pravočasen.

Kaj bo prinesla dolgotrajna oskrba?

Dodatna neznanka je sistem dolgotrajne oskrbe, ki se trenutno vzpostavlja. Kako bo zaživel ter kaj to pomeni za domove in za njihove uporabnike, sogovornice ne vedo. Skrbi pa jih, da bo kader iz domov odhajal tudi v sistem dolgotrajne oskrbe.

Oskrba na domu (v okviru dolgotrajne oskrbe) naj bi sicer razbremenila domove na strani povpraševanja, saj naj bi tudi tistim, ki so težje bolni in potrebujejo več pomoči, omogočila oskrbo doma. A kot smo že poročali, ostaja veliko vprašanje, kako bo ta sistem deloval in ali bo ob akutnem kadrovskem primanjkljaju sploh sposoben odgovoriti na vse potrebe.

Zlata Marin pa ima še dodatni pomislek. "Kaj bo z ljudmi, ki so osamljeni, socialno izolirani, depresivni zaradi tega? Takšnih situacij bo vse več in polurni obisk oskrbovalke, ki bo mogoče zamenjala plenice ali kako drugače pomagala, ne bo dovolj. Ko ljudje pridejo k nam, nam rečejo: Jaz nisem tri tedne z nikomer spregovoril besede. Ne gre torej samo za nego. Tisti, ki so doma osamljeni, v domu zacvetijo."